Še predzadnja objava, slike so iz S Indije (zadnjih 14 dni), vse iz zvezne država Himachal Pradesh.

Sem že skoraj doma, ta prispevek objvljam iz letališča na Dunaju, medtem ko čakam let do Ljubljane.

Se vidimo kmalu!

Zdaj sem pa v Indiji ze toliko casa, da sem se kar postaral:)

Trenutno sem v Delhiju, jutri grem pa na pot proti severu, kjer bom prezivel zadnje slabe tri tedne v Indiji.

Spodnje slike so iz Goe, Mumbaia in Delhija.

Zdaj sem pa na morju, v Goi

Spodaj je se nekaj slik iz Khajuraha, ostale pa so iz Varanasija, Darjeelinga, Kolkate in Goe.

Prejsnji teden sem zakljucil s prakso, sedaj sem pa na poti Zacel sem v Chandigarhu, nato nadaljeval proti Delhiju, Agri, trenutno sem v Khajurahu, pot pa nadaljujem proti Varansiju, mejcken je vroce (dobrih 40), drugace pa super

Peče , včasih malo bolj, včasih malo manj, včasih pa že za zajtrk. Na začetku sem potreboval malo časa, da sem se privadil (obisk stranišča v prvih dneh ni bil najbolj prijetna zadeva), imam pa srečo, da imam rad pekočo hrano. Prvi stik z Indijsko hrano (in večina ostalih), je bil v menzi, kjer je hrana še kar, čeprav Indijci pravijo, da ni za nikamor. Vendar na začetku nisem vedel kakšna je dobra indijska hrana, pa tudi sedaj, ko vem, se mi ne zdi tako slabo. Večje presenečenje je bilo kako je postrežena, saj je celoten obrok postrežen na pločevinastem pladnu, ki ima 5 vdolbin različnih velikosti (moja prva asociacija je bila zapor ).

Obroki v menzi so si zelo podobni, vsi so vegeterijanski (na celem območju univerze strežejo samo vegeterijansko hrano), vedno je riž in chapatti (nekvašen indijski kruh, ki izgleda kot palačinka), dve vrsti dhala (omaka s stročnicami ali paneerjem – indijski sir), mešanica zelenjave (običajno krompir in še kakšna druga zelenjava) ali makaroni z zelenjavo, solata (ki je preprosto narezana zelenjava, redkev, zelje, čebula, kumare) in sladica. Poleg obroka je vedno postrežen še chai (čaj) z mlekom in pošteno dozo sladkorja.

Pri indijski hrani mi je zelo všeč, ker se je z rokami Vsaj chapatti in karkoli zaviješ vanj, riž in omake se običajno jejo z žlico. Indijci z juga pa tudi obvladajo tehniko, pri kateri zmešajo omako in riž v kuglice, ki jih nato s prsti frcajo v usta. Kakor so mi povedali indijski prijatelji, je glavna razlika med S in J Indije ta, da na S jedo več chapattijev in manj riža, na J pa ravno obratno (bom šel preverit ). Jedi, ki sem jih uspel probati zunaj univerze, so po večini sestavljene iz omake, v kateri je meso, sir ali kakšna zelenjava in se je skupaj s chapattijem ali so pripravljene iz riža ali pa preprosto pečene (z veliko začimb seveda). Hrana tukaj vsebuje tut veliko (včesih že preveč) masla, veliko pa je tudi ocvrte hrane.

Velik delež prebivalstva v Indiji je vegeterijanskega in je običajno lažje najti restavracijo, ki ne streže mesa kot obratno. Nazadnje sem pojedel tako malo mesa ko sem prišel na svet in verjetno dokler nisem znal sam prijeti za bedro. Povprečno jem meso enkrat na teden (običajno za vikend, ko gremo ven iz območja univerze), preden pa sem prišel sem, bi pa lahko na prste ene roke preštel dneve v letu, ki so bili vegeterijanski. Meso, ki se ga da dobiti v restavracijah, je po večini piščanec, jagnjetina in ribe. Goveje meso je v Indiji zaradi hindujske vere (ki veruje, da je krava sveta žival), mogoče dobiti le v nakaterih večjih mestih (Delhi) ali pa v manjših turističnih mestih, ki so bila do sredine prejšnjega stoletja pod kakšno drugo državo (npr. Portugalska, Francija). Podobno je z svinjskim mesom zaradi muslimanske vere, pripadniki obeh ver pa tudi iz spoštovanja ne jedo mesa, ki ga druga vera zavrača. Čeprav je do svinjskega mesa lažje priti kot do govejega (tudi v manjših mestih, se pravi z le nekaj milijoni prebivalcev), v indijski kuhinji ni ravno običajno. V Indiji je tudi popularna kitajska hrana, ki se jo da dobiti v veliko indijskih restavracijah, je pa malo prilagojena, saj je običajno kar pekoča. Skupna točka vseh restavracij pa ugodna cena. Obroki se začnejo pri 50 Rs (slabih 0,80 €) pa do 300 Rs. (približno 5 €, obroki z mesom).

Nisem prepričan, če je prisilno vegetarijanstvo kaj izboljšalo ali poslabšalo moje počutje, saj se več ali manj vedno počutim dobro, bo pa verjetno vplivalo na moje prehrambene navade, ko se vrnem domov.Večinoma domače kuhinje ne pogrešam, saj je dobra indijska hrana res dobra, so pa dnevi ko bi res sedel kakšen prepovedan zrezek.

Letošnja velika noč je bila zelo drugačna kot prejšnje (tako kot je večina stvari v Indiji), saj hindujci in ostale glavne indijske religije ne barvajo prihov in jejo šunke (boh ne dej). Smo se pa zato udeležili zabave za rojstni dan, ki je bil po velikosti najmanj primerljiv z indijsko poroko. Praznovale so punčke iz sirotišnice o katerih sem že pisal v enem izmed mojih prejšnjih objav. V sirotišnici enkrat na leto priredijo veliko zabavo za vse punce, kjer se predstavijo z raznimi plesnimi in glasbenimi točkam.

Punce se tudi lepo zahvaljujo sosedi Tini in Tini + Matjažu za njihov velkodušen pripevek

V tednu sredi aprila smo imeli dva praznika, vzel pa sem še dva dni dopusta (predpredzadnji in predzadnji dan dopusta), tako sem imel vse skupaj 5 prostih dni, kar je lahko pomenilo le eno – nov izlet Prvotni plan je bil obisk Dharamshale (kjer prebiva Tibetantska vlada v izgonu) in okolice, vendar pa sva zaradi neugodnih vremenskih razmer s Pedrom na koncu pristala v Jaipurju.

Jaipur je prestolnica in največje mesto Rajasthana, ki je največja zvezna država v Indiji (za polovico Francije). V njem prebila med dvemi in tremi milijoni ljudi, mesto pa je predvsem zano po rokodelskih spretnostih (izdelava nakita, pohištva, lončenih izdelkov, kipcev iz marmorja, izdelkov iz tekstila…). Jaipur je tudi popularna turistična destinacija, z mestoma Delhi in Agro (kjer je Taj Mahal) tvori trikotnik, ki je obvezna tura za vse turiste s pomanjkanjem časa.

Lokalci so tako ugotovili, da se da od turistov dobiti veliko več, kot le denarja, ki ga zapravijo prevleko za povšter. Večinoma gre za prevare z dragimi kamni in pri tem so tako uspešni, da so prevare skoraj sinonim za Jaipur, na njih pa opozarja moja potovalna bibilija, polno blogov na internetu in vsi vozniki rikše, ki imajo še nekaj vesti. Prevara poteka tako, da se lokalci po nevsiljivem prvem srečanju ponudijo, da ti razkažejo mesto in postanejo najboljši prijatelji, plačujejo za hrano in pijačo, nato pa mimogrede omenijo, da bi jim z svojo vizo lahko pomagal pri transportu dragih kamnov in da bi na ta način dobro zaslužil, nekje vmes še pripomnijo, da potrebujejo številko kreditne kartice, zaradi plačila, na koncu pa ni ne dragih kamnov ne denarja na računu. Prevare se razlikujejo v finesah, vsem je pa skupno to, da želijo vzbuditi občutek slabe vesti (toliko sem ti pomagal, sedaj mi pa lahko še ti narediš uslugo) in igrajo na karto pohlepa (dober zaslužek za minimalno delo).

Tudi naju so našli, sicer prvi večer čisto po naklučju (ali so pa res taki mojstri, da sem imel le tak občutek?), ko sva prvi večer iskala odprt lokal, kjer bi si lahko privoščila pivo (po 7 + 8 ur dolgi vožnji sva si ga najmanj zaslužila). Skupaj smo preživeli prijeten večer in se zmenili, da se vidimo še drugi dan. Z lokalci je vedno dobro navezati stike, saj tako vidiš in izveš stvari, ki jih drugače nebi. Drugi dan smo popoldne skupaj odšli na kosilo (odlična indijska hrana za nizko ceno), nato pa se odpravili do nobel hotela, kjer so rekli, da bi nama radi predstavili nekega prijatelja. Večer je potekal v prijetnem klepetu, nato pa je novi kolega predlagal poslovno sodelovanje, saj ima njihovo podjetje težave z davki in bi jim midva z najino vizo lahko pomagala in ob tem seveda super zaslužila. Obema je postalo nekoliko neprijetno in sva rekla, da se lahko slišimo drug dan. Ko sva se vrnila v hotel, sva hitro sprejela trezno odločitev. Zase lahko rečem, da sem dejansko razmišljal o njihovi ponudbi in na to nisem ponosen. Vprašanje pa je ali so oni res tako dobri pri prevari ali pa sem se naučil nekaj novega o sebi? Verjetno vsakega po malo. Ko sva se pri večerji v hotelu pogovarjala o ponujeni »poslovni priložnosti«, so iz naju kar vrele modrosti: vedno zaupaja svojem instinktu, če je nekaj prelepo, da bi bilo res, potem ni res in če ti lokalci plačajo pijačo, se jim lepo zahvali, kreditno kartico pa pusti doma.

Celoten dogodek pustil črno piko Jaipurju, zato sva se odločila, da drug dan kmalu odideva. Po dopoldanski turistični vožnji po bilžnji okolici Jaipurja sva se odpravila proti Delhiju, saj naj bi tamkajšnji praktikanti imeli žur za rojstni dan. Vendar pa je bilo vse skupaj veliko razočaranje, saj sva od njih pričakovala pošten žur, ne pa zibanje v krogu s kislimi obrazi, pa še cene pijače so bile evropske. Izkazali so se tudi za zelo negostoljubne, saj sva morala spati na neudobnem in prekratkem kavču, zjutraj pa sva oditi pred 8 uro, da naju nebi videla čistilka (drugače bi lastnik zahteval, da plačava za noč). Zato pa še enkrat več ni razočaral Chandigarh naslednjega dne. Kot kaže imajo imajo ljudje, ki so tam na praksi, žur vsak drugi dan in tako je bilo tudi tokrat, padel pa je tudi nov rekord v dolžini žuranja (do 3h zjutraj, nisem si mislil, da je to sploh mogoče v Indiji). Celoten izlet je tako pustil dober okus, predvsem zaradi super zaključka v Chandigarhu.

Pretekli tedni so bili predvsem v znamenju kriketa (malo pa tudi kulture), saj je od sredine februarja pa do začetka aprila potekalo svetovno prvenstvo v kriketu. Kriket je daleč najbolj popularen šport v Indiji, v svetovnem merilu pa je bolj ali manj omejen na države Commonwealtha (na slovenski spletni strani sem zasledil eno novico o finalni tekmi). Ne razumem zakaj Britanci niso morali okužiti Indijcev z nogometom, že tako so jih dovolj zafrknili z vožnjo po levi (sedaj vozijo povsod), potem pa še kriket… Čeprav priznam, da mi je mogoče sedaj, ko poznam osnovna pravila, kriket že skoraj všeč. Glavni problem je v tem, da običajna tekma traja več kot osem ur, kar je dovolj da ljudje začnejo spati (Indijci pravijo da molijo, samo jaz nisem preveč prepričan), v naših krajih pa večina tako nebi dočakala konca tekme, če bi pili pivo v istem tempu kot pri nogometu. Obstajata pa še dve verziji kriketa; ena traja 5 dni (!?), druga pa 3 ure (to me še čaka, če bo šlo vse po sreči).

Svetovno prvenstvo je prvi vrhunec doživelo 30. marca s polfinalno tekmo med Indijo in Pakistanom. Pakistan je indijski najhujši možni tekmec. Od trenutka, ko so bili zanani polfinalni pari, se je govorilo samo še o tej tekmi, še igralci so izjavili, da ni važno če zmagajo v finalu, važno je da premagajo Pakistan. Kot bi se pri nas pomerila Slovenija in Hrvaška v nogometu, sam da je tukaj 100krat huje Drugi vrhunec pa je bila finalna tekma s Šri Lanko (2. april), ki jo je Indija suvereno dobila in tako po 28h letih postala svetovni prvak drugič v zgodovini. Tekmo smo si ogledali v lokalu v Jalandharju, po tekmi pa smo se pridružili množici in skakali po ulicah in avtih. Ta večer so bili vsi zunaj, mladi, stari, še celo neobičajno število deklet in žen za tako pozno uro. Verjetno bi bilo toliko veselja pri nas, če bi postali svetovni prvaki v nogometu.

Kulturni del preteklih tednov na univerzi je bil v znamenju dveh dogodkov; prvi je bil srečanje nekih pomembnih verskih voditeljev, ki pa jih na žalost nisem dočakal, sem pa dobil brezplačno vodo in škatlo s piškoti. Drugi dogodek pa je bila prireditev z naslovom Združeni v raznolikosti, kjer so študenti predstavili večino od 28 indijskih zveznih držav. Med gnetenjem po razstavnem prostoru sem srečal indijskega prijatelja, ki mi je dejal: “Indijci imajo radi tujce, ne marajo se pa med sabo. Edina stvar, ki jih poveže je kriket.” Potem je bil pa že skrajni čas za naslov svetovnega prvaka.

Ni lahko Potrebuješ velik kos blaga, brado za pristnost in inštruktorja za uspeh. Predvsem tisti del o pristnosti sem vzel zelo resno, saj sem brado po zaključenem fotografiranju prvič skrajšal, odkar sem prišel v Indijo (po skoraj 100h dneh), kar je rekord od štirinajstega rojstnega dneva naprej.

Turbani so zaščitni znak Sikizma – vere, ki prevladuje v zvezni državi Punjab. Sikizem je peta največja verska organizacija na svetu, ki ji pripada priblžno 26 milijonov vernikov, od tega jih tri četrtine živi v Punjabu. Njen začetnik je bil Guru Nanak Dev Ji v 16.stol, ki je učil o enakosti med vsemi ljudmi in zavračal diskriminacijo glede na spol, prepričanje in kasto, zato so tudi pripadniki te vere nasprotovali kastnemu sistemu. Siki, ki so krščeni, se nikoli v življenju ne postrižejo.

Dva tedna nazaj sva s Pedrom med malico (jedla sva vegeterijanske sendviče, vendar res dobre, kdo bi si mislil da je to mogoče) po naključju naletela še na dve osebi, ki na prvi pogled vsekakor nista izgledali kot da prihajata iz Indije (tudi ne na drugi in tretji). Enkrat je Pedro že omenjal da je videl neke neindijce, vendar pa poleg naju ni bilo nobenega na praksi na univerzi preko Aiesec-a, vsi mednarodni študentje pa prihajajo iz okolišlih držav, tako da ne izgledajo ravno kot turisti…

Kakorkoli, tukaj je tudi avstralski par – Kristen in Brent, in to že od januarja. Kristen je tu na študijski izmenjavi, Brent pa jo spremlja in dela kot prostovoljec pri nevladni organizaciji. Kar zanimivo, da smo se srečali šele po treh mesecih, ni pa to tako težko, ker je celotno območje ogromno (od moje sobe pa do glavnega izhoda je dobrih 20 min).

Kristen in Brent sta naju v nedeljo povabila na obisk sirotišnice za punce, ki sta jo sama obiskala že večkrat. Sirotišnica je skrita v stranski ulici, poleg vhoda v sirotšnico je malo večji nabiralnik z blazino, kamor se lahko odloži nezaželjenega otroka. Kljub temu se večina punč najde na ulici v smetnjakih. Sirotišnica je kar lepo urejena, vendar vsekakor ne dovolj velika za približno 60 deklic, kakor jih tam prebiva, za njih pa skrbi 12 prostovoljk.

Najprej smo odšli v sobo, kjer so najmlajše deklice, od nekaj mesecev pa do nekaj let (težko rečem koliko, na uč približno 3 leta). Čeprav z veseljem popestvam kakšnega otroka, dokler ne postane preglasen, me je vedno malo strah, ker se včasih zgodi, da jih moja prezenca spravi v jok. No, tukaj je bilo ravno obratno, začeli so se mi smejati, nisem pa ravno prepričan, kaj je to bolje… Po zibanju, metanju v zrak in slikanju smo odšli v drugo sobo, kjer so starejše punce. Z eno od njih (ime mi je ušlo) sva pregledala njen zvezek za angleščino (učijo se kar zahtevne stvari za njihovo starost), nato pa je sledila učna ura hindujščine. Sedaj se znam podpisati v hindujščini in punjabi jeziku, poznam hindujske besede za barve in za moškega brez las (do 10 sem znal pa šteti že od prej, po hindujsko seveda). Kmalu nato smo se morali posloviti, saj so imele deklice popldanski počitek.

V Jalandharju se uradno na vsakih 1000 dečkov rodi 749 punčk. Punca v tukajšnji tradicionalni družbi lahko predstavlja breme, saj ne prinese nič k družini. Poroko plača nevestina družina , prav tako pa ker po poroki običajno ne ostane v družini, starši nimajo nič od nje, saj ne bo skrbela za njih na stara leta. Veliko punčk je zato ob rojstvu ubitih.

Kako nepošteno je lahko življenje. Če mislite, da niste rojeni pod srečno zvezdo…pomislite še enkrat.

Spodaj si lahko pogledate video, ki sta ga sestavila Kristen in Brent ter nekaj slik iz obiska.